Projekti Zapri

10. del: Buda iz predmestja

27. maj 2015

Na eni strani vlada obsesija z gibanjem, kjer ni več kaj ozaveščati, na drugi strani se pa baje človeštvo bistveno manj giblje, kot se je še nedavno. Pred tridesetimi leti. Jaz sem seveda ambasador tega velikega dela preostanka človeštva. Človek, ki manj naredi za svojo rekreacijo pa si istočasno to zelo želi in ve, da bi bilo to prav.

Lani sem opazil, da če kaj ne rabi reklame, je to tek. V zadnjih dveh mesecih pred maratonom se mi je zdelo, da vlada obsedno stanje. Je že res, da sem bil lani bolj pozoren na to kot prejšnja leta, pa kljub temu, na vsakem koraku je bilo videti ljudi, ki tečejo, vsaka revija, vsaka druga oddaja je imela prispevek o tem, na kaj je treba biti med tekom še posebej pozoren, kakšne so pasti neprimerne obutve, v katerih majčkah se ne prešvicaš.

Na eni strani vlada obsesija z gibanjem, kjer ni več kaj ozaveščati, na drugi strani se pa baje človeštvo bistveno manj giblje, kot se je še nedavno. Pred tridesetimi leti. Jaz sem seveda ambasador tega velikega dela preostanka človeštva. Sem rekel Gašperju, pa si ti prepričan, da sem jaz ta prav za ambasadorja. Pa je rekel, da boljšega ni. Mogoče ima prav. Človeka, ki manj naredi za svojo rekreacijo pa si istočasno to zelo želi in ve, da bi bilo to prav. Takega boljšega nemara res ni. Jaz rabim gajžlo. Celo življenje mi že govorijo, naj se poslušam. Pa nisem prepričan, da je to res dobro zame. Jaz, če se poslušam, kaj mi govori notranjost, pa saj mi je nerodno povedat, kaj mi veleva. Ne, ne, nočem več poslušat, rabarbara, rabarbara. Jaz rabim gajžlo, mene mora nekdo pritisnit, da pol mrdam, jaz moram bit ambasador maratona, da se potem vsaj malo premaknem. In zdaj nagovarjam podobno populacijo in na svojem primeru kažem, a se to da, a se splača, kakšne so muke, kje se prvič zalomi, kje drugič…

Jaz se za njih in namesto njih potim, jaz trpim, da njim ni treba.

Gašper je rekel, lej, saj letos ti ni treba it na maraton (tko k lani!), letos reklamiramo bolj celostni pristop, gibanje kot tako, kakršnokoli.

In ribica se je ujela na vabo. Za celostni pristop sem pa jaz prasica.

Ne, v resnici sem se imel krasno lansko leto. Spravil sem se v zavidljivo formo, ekipa je odlična pa še neka darežljivost se nam je posrečila.

In ribica se je ujela na vabo. Za celostni pristop sem pa jaz prasica.

Torej, kaj lahko storim. Kaj najprej. Kako kilco, kilco pa pol shujšat. Od lanskega zarečenega kruha se mi je povrnil predlanski obroček, ki ga bo treba stopiti. Blaž že ve, na kakem ognju se to cmari. Potem pa mic po mic.

Ko sem bil majhen, sem nekoč pri babici naletel na neko svetopisemsko knjigo. Na eni od podob je bil Jezus, ki je ravno stopil iz vode. Zdel se mi je tako lep. Miren, pameten, močan, izklesan. Takrat sem si rekel, da bi tak rad bil tudi jaz nekoč.

Žal babica ni bila budistka, če bi v njihovi knjigi naletel na njihovega mesijo, bi danes vedel, da sem na pravi poti. Krščanstvo pa je topogledno neusmiljeno.

Pred časom mi je Vinko Möderndorfer pri vratarju pustil svojo knjigo, v njej je baje vloga zame, s pripisom, Preberi, mogoče pa lahko narediva dober film. Med prazniki sem jo vzel v roke.

“Večkrat, pravzaprav vedno, kadar je zlezel iz kopeli in se potem do rdečega zdrgnil z brisačo, je še nekaj časa stal pred ogledalom in se občudoval. Obraz se mu je razpotegnil v zadovoljen nasmeh, ko je opazoval svoje kosmate noge, okrogla kolena, svoje brezmišičo stegno, ki je bilo podobno zdravo presušenemu pršutu… Najdlje pa je občudoval svoj trebuh, bel kot hrbet kita albina, lepo gladko napet, zaobljen, vedno malce bleščeč, kot da je naoljen z olivnim oljem…”

Zdaj pa vi men povejte!

Jernej