Projekti Zapri

13. del: Polžje leto

5. oktober 2015

Po tistem Ledinskem vrhu sem se popolnima vnel za gore, tista samota me je tako navdušila, da sem komaj čakal, da me mine muskelfiber, da sem lahko šel na še eno goro, ki že od malega koketira z mano in me vabi v svoj objem. Raduha.

Saj ni res! Že lani me je Gašper prosil, naj ob vsakem teku vklopim tudi GPS in mu nato rezultate posredujem, ker zbiramo korake, s katerimi bi radi tudi letos prišli do Lune. Čeprav sem vklopil vse svoje analfabetsko računalniško tehnološko znanje, ročne ure nikakor nisem uspel pripraviti do tega, da bi karkoli prenesla na ekran. Ne samo to, poskušali so mnogi, od Andreje do Blaža, še celo Recko, moj akademijski sošolec, h kateremu se po nasvete zatekajo vsi igralci in neigralci, se je čudil, rekoč, pa to bi moral delat. Pa ni. Ne vem, kateri gumb je letos po počitnicah pritisnila moja ženka, ampak kar naenkrat se mi je ves letošnji in lanski znoj prikazal na ekranu, v grafih, tabelah, vse lepo po dnevih, v tempih, razdaljah, višinjskih razlikah, vsaka dejavnost posebej. Vsaka seveda ne, ker misleč, da itak ne dela, nisem ure vklopil vsakič. Pa vendar. Sem bil kar malce ponesen ob vseh teh sedemdesetih dejavnostih, ki se bodo sedaj pretopile v korake, s katerimi se bomo lahko vrnili z Lune, za razliko od lani, ko so mnogi mnogi gor ostali.

Takrat po tistem Ledinskem vrhu sem se popolnima vnel za gore, tista samota me je tako navdušila, da sem komaj čakal, da me mine muskelfiber, da sem lahko šel na še eno goro, ki že od malega koketira z mano in me vabi v svoj objem. Raduha. Ali kot bi rekli moji otroci, Smraduha. Za vse, ki bi radi začutili vonj gora in ne ravno crknili zraven. Čudovita, nezahtevna, s kavkami na vrhu in prelepim razgledom.

Če nisem šel desetkrat na Osorščico in prav tolikokrat zjutraj ob šestih teč.

Jaz kot ambasador sicer resda mislim globalno, ampak delujem pa lokalno. Uspelo mi je moje lastne otroke spraviti na Krim, kar dvakrat v enem mesecu pa tudi na lošinjsko Osorščico. Tamali se je samo štirikrat na poti zjokal, da ma dost, tamali pa sem moral obljubit samo eno drobno igračko v trgovini, pa smo prilezli na vrh. Dol grede je tamala letela kot sneta sekira, tamali jo je hotel lovit, sem mu rekel, da naj pazi, pa je vseeno kresnil na skale in se udaril v ustnico. Nič hudega, ampak vseeno je ves krvav tulil, da ne gre sigurno več nikoli v življenju gor. Hočem reč, če se potrudiš z otroki, se da.

Sem bil na morju kar vztrajen. Če nisem šel desetkrat na Osorščico in prav tolikokrat zjutraj ob šestih teč. Ob obali pa po stari cesti do sosednje vasi, kakih sedem kilometrov, copa copa, včasih je kar sveže zapihalo, včasih pa sem se v svinjsko vročem jutru pri 30 stopinjah vlekel prav po… Takrat sem ugotovil, zakaj so vrtnarice celo pomlad govorile, da je letos polžje leto.

Ko sva šla z Blažem enkrat v septembru na najin običajni trening, mi spet nekaj škripnilo v stegnu, tako da sva se morala ustavit in nazaj, ampak se je hvala bogu ravno takrat ulilo, da sva prišla popolnoma mokra domov. Kar sva si tudi zadala.

Aja, nič nisem shujšal. Pravijo, da se to špeh spreminja v mišice, ki da so težje od sala. Jaz pa kar verjamem.

Jernej