Projekti Zapri

15. del: Naša glorija

27. oktober 2015

Že januarja smo si rekli, da letos ne bomo samo tekli, da bomo letos več hodili, hodili tudi v gore in da je letošnji cilj vzpon na Triglav. Konec avgusta smo določili datum.

Saj smo hoteli iti na Triglav. Že januarja smo si rekli, da letos ne bomo samo tekli, da bomo letos več hodili, hodili tudi v gore in da je letošnji cilj vzpon na Triglav. Konec avgusta smo določili datum. Ker smo se odločili, da si za vzpon v vsakem primeru vzamemo dva dneva, ker hočemo prespati v gorah, smo prvi skupni možni termin našli v četrtku in petku, 1. in 2. oktobra. Kar naprej smo seveda spremljali vreme. Par dni prej je snežilo v gorah, tako da smo bili na trnjih. Če bo nekaj snega ležalo na poti, nič hudega, da le ne bi snežilo. Pa ni. Napoved je bila lepa. Da bo sonce, da bo sicer sveže, ampak jasno. Nihče pa ni pomislil, da bi preveril, ali so koče v visokogorju še odprte. No, pa se je izkazalo, da so z zadnjim septembrom zaprli Planiko, kjer smo mislili prenočiti in tudi vse druge koče tam okoli. Zato je Blaž nemudoma poiskal novo turo, ki bo vključevala edino preostalo odprto kočo, Blejsko kočo na Lipanci, in ki bo po trajanju in zahtevnosti enakovredna Triglavu.

In tako smo prvega oktobra zjutraj krenili proti Pokljuki in Rudnemu polju, od koder smo se podali na Viševnik. Kaki dve urici vkreber v čudoviti beli nizki oblačnosti, ki se je nekje na pol poti zgostila v lepo belo meglo, ki nas je spremljala do vrha.

»Super je bit vremenar,«, je rekel Blaž, »nekaj napoveš, pol pa gledaš, kaj bo ratal.«

Če ne bi bilo Blaža, bi se zgubili, sto procentno. Nič se ni videlo. Kar naenkrat smo bili gor, na vrhu gore, brez napovedi, brez približevanja, brez oddaljevanja. Naenkrat se ni dalo iti več višje, na tleh je bila pa skrinjica z žigom. Pa vse v ledenem primežu. Ker nismo bili vezani na običajne pogovore o tem, kako se od tu lepo vidijo vrhovi bližnjih gora, smo ostali sami s svojo prisotnostjo, v tišini, sami s svojimi šalami, dovtipi, zezancijami in sendviči.

In tako smo prvega oktobra zjutraj krenili proti Pokljuki in Rudnemu polju, od koder smo se podali na Viševnik.

Nato je Blaževa preroška žilica rekla, da moramo it zdaj po tej pa tej poti navzdol. In smo šli. Kot četa prezeblih, zdelanih, ranjenih partizanov v maršu čez Igman, čakajoč na kak žerek sonca. Tak sem bil jaz, ostali so seveda skakljali naokrog, eden celo s kamero.

Blažev načrt je bil vzpon na Viševnik, potem pa po grebenski poti do koče. Vmes pa skočimo še na Debeli vrh, Mrežce in na Lipanski vrh.

Torej, dol z Viševnika, malo naprej in gor na Debeli vrh, požirek šnopca in smeha, dol, naprej, gor na Mrežce. Vse v megli. Na vrhu Mrežc pa je posijalo sonce skozi megleni koridor. Kako nam je pasalo, smo se kar povrgli na mah in uživali skoraj urco v tihi utrujenosti, obsijani in pregreti. Po tem je bilo težko vstati, sonce mi je naredilo telečje noge in sem si zaželel samo še piva v koči, ampak Blaž nas je gnal po strmi poti, s klini in zajlami, še na Lipanski vrh, pogledat, kako tam zgleda megla. In res sem doživel spremembo. Iz telečjih nog sem se spremenil v prezgodaj rojeno žirafo, ki je pred sabo videla samo še ričet v koči.

Po osmih urah hoje smo prispeli v kočo. Na celi poti nismo srečali niti enega človeka. Sami, celo pot, ujeti v vato. Pridemo v kočo, spet sami. Pa dve mladi čedni Nemki.

Ha, ha, ha, ha, ha, ha, ha!!!!

Kako smo se meli lušno, kako smo jedli ričet in klobaso, kakšno pivo majo tam v gorah, pa to ne morš verjet, igrali smo tarok štiri ure, se prekrohotali in radi imeli. Te gorske koče so pravi žur. Ker imaš nekaj za sabo, pa še nad tisoč metri si in si zato mal »haj«. Res smo uživali. Pa še Nemki sta ostali nedotaknjeni.

»Ej, takih jajc pa še ne! Pa kak komad šunke odspod. Stari moj, jaz tazga fruštka tud u najboljšem hotelu nisem jedel!«, smo hiteli izjavljat, ko smo se zjutraj odpravili na nov vrh, na Brda. Ker so nam usta od sinočnjega smeha ostala še malo razpotegnjena, ni bilo dosti treba, pa smo že padli v nek bizaren smeh. Potem smo se šli igrico. Ko nam je bilo najhuje, najbolj strmo, najbolj zadihano, najbolj megleno, je nekdo sprožil prisiljen smeh in vsi drugi smo se mu pridružili. Po petih sekundah smo se režali kot pečeni mački. Nato smo ugotavljali, kajti v gorah se ne sproža samo hecarija, ampak tudi filozofija, da kakšno čudežno moč ima smeh, pa tudi, če se ga človek fingira. Kar naenkrat zares postaneš dobre volje. Zato, da se maš lušno, se je treba včas kar mal prisilit, mal pomatrat. Vtem, ne da bi se tega posebej zavedali, smo bili že na vrhu Brd. Na še enem lepem belem vrhu. Blaž bi mi lahko mirno rekel, no, pa smo na Triglavu, pa bi mu verjel. Aljažev stolp je pa tri metre stran, tko da se ga ne vid.

Na vsakem vrhu smo si privoščili, poleg šilca, tudi selfi za spomin. Ko smo ravno stali v pozi z belim ozadjem, je nekdo, ne vem več kdo, sprožil ha, ha, ha, ha! In ostali smo mu pritegnili. V tistem pa nekdo, ne vem več kdo, zakriči in se obrne. In vsi za njim. Božja roka je zamahnila skozi meglo in jo razkadila. Kot bi nekdo v hipu razpihal vso meglo in z neba potegnil vrhunsko tridimenzionalno platno. Pred nami, in za nas, se je repenčil oče Triglav, mati Rjavina nam je skoraj padla na glavo, tam malo stran se je šopirila lepotica Škrlatica. Noro, mi smo vsi kričali od navdušenja. Tako smo si želeli nekaj videt, zdaj smo pa dobili v hipu tako porcijo lepote, moči in divjine, da je nismo mogli sproti prežvečit in je bruhala skoz naše krike. Kričali in se objemali. In nato slikali. Imeli smo občutek, da smo nagrajeni, da smo sami povzročili ta čudežni trenutek. Naenkrat se je videlo levo, desno, gor in dol. Nisem bil prepričan, ali se mi samo zdi ali res nekdo prihaja po hribu navzgor. Če res, potem je to prvi človek, ki ni oskrbnik koč in ne zna nemško, ki smo ga srečali na naši poti. Prišla je drobna, luškana gospa Ivana. Iz Kranja. Gospa, ki nam je povedala, da hodi dvakrat na teden na Brda, da jih ima rada in da njej brez gibanja ni živeti. In tako sem spoznal novega ambasadorja gibanja.

Gospa Ivana je odšla, megla se je vrnila in nam ponovno zaprla vse poglede. Pol ure. Pol ure nam je bilo namenjeno uživati v pogledih na najlepše gore. Ampak kakšne pol ure. Je ne zamenjam za cel teden sonca.

Potem smo šli še na Debelo peč, nazaj do koče in potem nazaj do avta.

V gorah je najbrž zelo lepo, kadar je jasno vreme. Lahko si mislim, kako zna biti lepo. Ampak, hočem reč, da vsaka stvar nekaj prinese, nekaj pa odnese. Za vreme, ki smo ga imeli mi, bi težko rekli, da je bilo idealno. Prej nasprotno. Prava gorska beda, bi rekel človek. Toda, ker nismo imeli pogleda navzven, smo se obrnili navznot. In to nas je strašno povezalo in zbližalo. Ker smo bili sami s seboj. Takih okoliščin pa ni prav veliko.

Čista uživancija, čista petica. Za konec. Ha, ha, ha, ha haha.

Jernej