Projekti Zapri

21. del: Omnia mea mecum porto

27. oktober 2016

Če smo že začeli letošnjo sezono z latinskim izrekom, pa še nadaljujmo. To je res. Vse svoje nosim s seboj.

Vso svojo preteklost, vse svoje gene, vsa moja rodbina leži v meni, vse kar vem, česar ne vem, vsa moja psihična struktura, svoje telo, ki mu ne morem uiti. Vse to leži v meni, v vsakem trenutku in vse to vedno nosim s seboj.

Pred dvema letoma smo si zadali cilj, da pretečem desetkilometrski tek na Ljubljanskem maratonu, pa sem se tik pred dogodkom poškodoval, po tem, ko sem na treningih že pretekel to razdaljo. Lani smo hoteli na Triglav, pa so nam dan pred našim vzponom zaprli koče v visokogorju in smo morali zato spremeniti naš načrt. Ampak Triglav nas je čakal in klical in mi smo prestregli njegov klic. Celo poletje sem se pripravljal na hojo v hribe, na morju z Osorščico, doma s Krimom. Štirinajst dni pred Triglavom sva šla z Blažem skupaj na Krim, čutil sem, da mi je šlo lahko, da sem dobro pripravljen. Seveda se na Krim hodi dve uri, na Triglav pa sedem, osem, pa kljub temu. Že pred časom smo določili datum vzpona, 27.-28. september, s torka na sredo spimo v koči Planika, na 2400 metrih nad morjem, tik pod Triglavom. Imel sem načrt, da grem tisti petek pred odhodom še zadnjič na Krim, potem pa počivam tri dni pred vzponom. In sva šla z ženko v petek na Krim. Polovico poti sem hodil z lahkoto in lahkostjo, po kaki uri in pol pa sem začenjal dobivati občutek, da se svet okoli mene maje in da so noge mehke. Čez čas sem začel še globje in težje dihati, mrzel pot mi je oblival obraz in vedno bolj utrujen sem postajal. Komajda sem se privlekel do vrha, se zgoraj zleknil na sončno klopco in popolnoma brez moči zaspal za kakih deset minut. Imel sem občutek, kot da bi nek električar stisnil gumb na mojem telesu in ugasnil luč. Takoj sem poklical Blaža in se mu potožil.

“Aja, poznam, to se tudi meni včasih zgodi. Cuker ti je padel. Vzel bi kak bonbon pa bi bilo.”

Malo me je pomiril, malo dvoma je pa še vedno ostalo. Kar me je tolažilo, je bila Gašperjeva zgodba. Najprej smo hoteli na goro v začetku septembra, pa je meni nekaj padlo vmes. Ko smo hoteli prestaviti za en teden, je pa Gašper, srce naše akcije, povedal, da odhaja od 9.-26. na dopust na Kitajsko. Hitro smo se pozanimali glede koče in zvedeli, da se zapira 29.. Torej je ostal samo še en termin, 27. in 28.. Gašper je priletel s Kitajske v ponedeljek, 26., ob 22.00 in sicer v Benetke. V domačo posteljo je legel ob dveh ponoči, ob petih pa smo se dobili in krenili proti Gorenski. Norec! Po 24urnem potovanju! Jaz bi crknil. No, to me je tolažilo. Očitno pa me je nekaj vendarle preganjalo, kajti noč pred odhodom nisem in nisem mogel utoniti v spanec. Gledal sem kot čukec, prešteval ure, ki so mi še ostale za spanec, potem me je za hip zmanjkalo, pa sem se spet prebudil in ko sem ravno mislil, da bom zdaj pa res dokončno zaspal, je zazvonila budilka. In šli smo na pot.

Ampak Triglav nas je čakal in klical in mi smo prestregli njegov klic.

Avto smo parkirali na Rudnem polju in jo mahnili po makadamski cesti proti gozdu, sprašujoč je, tako kot lani, zakaj zaboga nismo šli z avtom še te tri kilometre naprej in si s tem skrajšali pot. Ampak nismo. Če hodiš 15 ur ali 16 ur, res ni bistvene razlike. Imeli smo plan A in plan B.

Plan A: Pridemo do Planike okrog enih, naredimo pavzo, se preoblečemo, skočimo na Triglav, prespimo in naslednji dan s pesmijo na ustih v dolino.

Plan B: Pridemo do Planike malce kasneje kot smo mislili, Jernej kompletno crknjen reče, da ne more več, sežemo po pivu in s pesmijo na ustih ležemo v posteljo, naslednji dan zarana na Triglav, nakar dol do Planike, dol do Vodnikove koče, dol do avta.

Do Vodnikove koče je šlo krasno, plan A se nam je že nasmihal, tam si preoblečem prvo majico, krenemo proti Planiki, na razpotju zamenjam drugo majico, pot se začenja vedno bolj strmo vzpenjati, korak postaja vse težji, tisti mrzli pot mi lije po obrazu, že vidim, kako mi nasproti prihaja električar s Krima in govori “fajrund, zapiramo” in začne ugašati luč za lučjo.

Omnia mea mecum porto. Ne vem, od kod se mi začne pred očmi bliskati ta stavek. Vse svoje vlačim s seboj. Celo v hrib sem vse vzel s seboj in vlačim ta odvečni tovor, ta balast celo na vrh Triglava. Zadaj nahrbtnik, spredaj trebušnik, trideset kil vlačim gor, z vsakim korakom jih dvigam. Privlečem se do Planike. “Plan B, fantje, plan B!”, rečem v koči in že gledam v jedilnik, s čim si bom povrnil moči.

“Ok,” reče Blaž, ta atlet od glave do peta, “jaz samo skočim gor pogledat, kako je.”

“Pa res, daj poglej, kje spimo,” rečem, misleč, da gre gor pogledat našo sobo.

“Ne, ne, na Triglav skočim, da mal vidim, kaka je pot.”

“Jaz grem s tabo, mogoče pa že danes naredim, kak dober posnetek,” se razveseli Marko.

Dober, pa pejte, kaj naj rečem, si mislim in sežem po…, po…, po čem že? Skratka, crknjen. V glavnem, čez dve uri sta bila že nazaj. Blaž, kot da ni nič, Marko pa je malce z belim gledal in apetit ga je zapustil, ob šestih je bil že v postelji, notranje očiščen. Baje je Blažu celo pot ponavljal: “Tak, to je zaj moj topspid, samo da veš!” Pred deveto smo že ugasnili luč v sobi, kajti plan B je predvideval, da vstanemo pred peto in lovimo prvi slovenski sončni žarek. Zaspal sem kot top, ampak, hudiča, zbudil sem se ob dveh ponoči, prav veselil sem se, da gremo zarana na Triglav, tako zelo sem se veselil, da nisem več zatisnil očesa. In je zazvonilo. Vsi športniki planejo kvišku, vsi umetniki še malce buljimo v prazno, nakar se dvignem in se mi takoj zamaje svet. Tisti negotov korak s Krima. Od kod zdaj to, si mislim. Grem v temi ven, da se nadiham in umijem, čudovita noč, mrzla, vsa v zvezdah, ampak ne znebim se tega majavega občutka. Še danes ne vem, ali od včerajšnjega napora ali od višine ali od podzavestnega strahu, kot mi je namignila Andreja. Res ne vem.

Ob pol šestih krenemo, z lučkami na čeladah iščemo pot, ki se začne seveda takoj dvigovati. Meni se pa maje svet, že tukaj, ko še nismo v skali, se mi zdi, da se bom zvrnil, če se ne primem zemlje še z rokami, nerodno mi je reč, ej, fantje, jaz grem nazaj, nisem taprav, nerodno pa konec. Dve leti čakamo, da dosežemo kak cilj, kamera je z nami, Gašper je priletel pred nekaj urami s Kitajske. A naj zdaj vse to ustavim? Jaz, ki sem predan korakom. S tem svojim predanim majavim korakom pridemo do prvih jeklenic in klinov in se skozi nekakšen kanal prebijemo do grebena, od koder se je videlo na drugi del sveta, tja proti vzhodu, ki se je že svetlikal. Čudovito, lepše ne more bit! Od tam pa levo gor v strmo skalo. Pravzaprav ne vem, ali me je bilo bolj strah ali sem imel več volje do življenja nad tistim previsom in prepadom, ki loči žive od mrtvih, ampak grebel sem po jeklenicah in po skalah in po klinih, da sem popolnoma strgal svoje nove rokavice, boril sem se kot lev, ko sem dvigoval ves svoj tovor gor in ko sem že mislil, tukaj bo zdaj tisti Aljažev stolp, se je izkazalo, da je to šele Mali Triglav in me najtežji del še čaka.

“Kak vrag me je na to galejo gnal!” Ta znameniti Molierov stavek sem izgovarjal. “Bože moj, če pridem gor, dam za rundo.”

In tedaj je prišel meni nasproti, že od zgoraj dol, starejši možakar, izredno blagega videza, se ob meni ustavil, me pogledal, umaknil pogled, se zazrl proti ravno vzšlemu soncu, razširil nosnice in rekel:

“Kakšno srečo imamo! A ni lepo?”

“Ja, res je lepo,” sem dahnil.

“In to ravno danes, na jubilej,” je s tihim skromnim glasom dodal.

“Kaj pa je danes za en jubilej?”

“Sedemdesetič na sedemdeseti rojstni dan.”

Pogledal sem ga z nekakšnim nestvarnim pogledom, kot da bi bil podoba iz sanj, mu čestital in on se mi je nasmehnil.

“Bo šlo?” Me je vprašal, je že vedel, zakaj.

“Ne vem. Če pridem gor, kako bom prišel dol!?”

“Bo šlo! Počasi, počasi hodite, korak za korakom, Pa bo šlo!”

In potem je res šlo. Res sem prišel gor. Tam so me čakali moji prijatelji, me objemali, me tolkli s špago po riti, mi govorili junak, a si kaj ponosen nase, mi ponujali šnopc, sonce je sijalo, da lepše ne more, pogled tak, da ga najbrž ni lepšega, Aljažev stolp, ta simbol slovenstva, tak, da ne vem, če jaz pridem skozi tista kurja vratca, stojim tam, kot da me ni, kot simbol samega sebe, spomnil sem se tistih alpinistov na Everestu, prav tako sem se počutil, da imam zmrznjeno brado, da imam sveče iz nosa in da nič ne čutim. Ne čutim te lepote, ne čutim nobenega ponosa. Samo nekaj sem si želel. Da bi prišel do mene kak možic in bi mi rekel: “Dober dan, gospod. Čestitam! Velik dan za vas, kajne? Že veste, kako boste sestopili? Če ne veste, imam jaz tukajle za Aljaževim stolpom zmaja, sem namreč zmajar, želite z menoj skočiti v tandemu do Planike?”

Ni ga bilo, zmajarja in nihče me ni in bi me tudi ne mogel spraviti dol, ni ga tega žerjava, ki bi me dvignil in odložil pri Planiki. Kar sam bom moral. Ampak, kot je rekel gospod, je šlo. Mic po mic, ampak je šlo. Nehalo se mi je vrteti, svet se je umiril, čutil sem se močnega in sem lezel po skalah navzdol, nič nisem govoril, samo hodil, previdno, zlezel po grebenu do prelaza, dol skozi kanal do Planike, tam smo se najedli in nazdravili na zdravje in življenje, začeli govoriti in zbijati šale, se spustili mimo Vodnikove koče in potem nazaj v normalni varni svet, kjer nas je čakal, tako kot vsak božji dan, avto, ki nas je odpeljal vsakega v svoj dom.

Ko sem bil v steni, sem si rekel, nikdar več. Ko sem se zbudil naslednje jutro v svoji postelji, sem rekel ženki, jaz moram it še enkrat gor. Zelo me jezi, da se mi je majal svet. Hočem it preverit, kaj je to. Kako bi bilo, če bi bil normalen, pri sebi. Nekako imam občutek, da sem bil v neresničnem svetu. Mnogim sem, ko sem se vrnil s Triglava, govoril svojo izkušnjo. Seveda, nekaj jih je takih, ki se jim pot ne zdi težka, toda večina mi je rekla, da jih je bilo strah in da si ne bi upali it še enkrat. Prav se mi zdi, da se to ve. Da mora človek vedeti, kam gre in kako je gor in kakšna je pot in da ni za vsakogar, v vsakem vremenu, s kakršnokoli obutvijo. In da je moja babica že zdavnaj rekla, da gora ni nora, da je nor tist, k gre gor. Če ne ve, kam gre.

Zdaj, ko minevajo dnevi, se mi zdi ta naša pot, ta naš Triglav, vedno bolj nekaj posebnega. Res je to nora izkušnja. Res je bilo noro lepo. In čeprav nisem bil taprav, nisem bil pri sebi, se mi zdi, da sem bil na poseben način bolj v stiku s sabo kot sicer. Bolj sem čutil svoj utrip, svoj dih, svoj strah. Da so me vse tiste vgravirane bronaste plošče, “tukaj je omahnila v smrt…”, “tukaj je strela pokončala pet mladih življenj…”, “na tem mestu je ugasnilo…”, ki spremljajo človeka na poti navzgor, da so me pravzaprav opominjale na to, da sem živ, da diham, da sem. Da sem bil eno s svojim življenjem.

In da od zdaj naprej tudi to nepreklicno in za vedno nosim s seboj.