Projekti Zapri

9. del: Gibanje “Gibanje”

27. oktober 2014

Ja, nič, kaj, nisem tekel. Tako sem se odločil. Nisem si uspel dokončno zacelit poškodb na nogi in sem se odločil, da ni pametno tvegati z maratonom, ker imam pred sabo preveč napornih projektov. Težka odločitev.

Ja, nič, kaj, nisem tekel. Tako sem se odločil. Nisem si uspel dokončno zacelit poškodb na nogi in sem se odločil, da ni pametno tvegati z maratonom, ker imam pred sabo preveč napornih projektov. Težka odločitev. Bila je tudi opcija, da bi šel na štart, čisto tako, zaradi simbolike in bi potem po kakem kilometru odstopil. Pa sem si rekel, da je to neumnost in nisem šel na maraton. Kako se morajo počutit vrhunski športniki, ki vso mladost posvetijo eni disciplini, potem pa jim poškodba ne dovoli, da bi šli na Olimpijado. Če je meni tako žal, ki mi še pred pol leta ni padlo na kraj pameti, da bi si obul superge in bi se šel v megleno jutro potit, kako se morajo počutiti oni. Bom kar rekel. V nedeljo, 26. oktobra, sem se dobil z Markom s kamero in z Gašperjem na sredi deset kilometrskega teka ob 8.45, da bi zaploskali tekačem, ki so morali teč brez mene. Ko je pritekel prvi, kasnejši zmagovalec, sem dobil solzne oči. Ker sem v njegovem norem koraku začutil vse te mesece priprav, začutil sem izstreljeno dolgo zadrževano energijo, začutil sem lov za zakladom. Ničesar ni videl, nikogar pogledal, na nič ni mislil. Samo na svoj korak in na svojo pot in na svoj cilj. Ves v tistem hipu. In potem, čez kako minuto, drugi, pa tretji, pa štirje skupaj, pa spet nikogar, potem naslednji. In nato se je vsulo. En za drugim, osem tisoč norcev, z enim ciljem, z isto mislijo, z isto potjo. Kot kaka obsedena prodirajoča vojska enakomislečih individuumov. Kakšna moč je v tem. Kakšna moč je že v enem človeku, ki natančno ve, kaj hoče in je tudi prepričan, da bo to dosegel. Kakšna sila se šele sprošča, če je takih osem tisoč. Reke ni in ni hotelo biti konec. Punce, fantje, pari, upokojenci, mamce, fotri, očkati z vozički, baba s psom, otroci s starši, copa, copa, tam, tam, tam, kot v kakem indijanskem bojnem ritmu je bobnelo. Če bi bil jaz oblast, bi se jih bal. Ti lahko vržejo vsakogar, katerokoli oblast, samo da ustanovijo svoje gibanje, ki bi se lahko imenovalo “Gibanje”, pa lahko vržejo kogar hočejo. Mi je ratalo v trenutku spet žal, da nisem z njimi, bi pa hodil, če ne bi šlo drugače. Ampak možgani so zaviti in zviti. Ne marajo obupa, precej najdejo novo razlago, novo logiko, nov smisel.

“Saj te poznamo, lastnik lobanje, ti, če bi dosegel cilj in šel na maraton, ti bi kmalu ves zadovoljen pozabil na korake in bi zopet legel v naslanjač. Tako pa si primoran nadaljevati, kajti cilj ni cilj, cilj je pot, nova in nova pot, potka, stezica, gozdna, poljska. Da, da, bolje je tako. Le naprej, dvigni glavo!”

Kakšna moč je že v enem človeku, ki natančno ve, kaj hoče in je tudi prepričan, da bo to dosegel.

Tudi mnogi tisti otroci iz Soče, za katere zbiramo sredstva, da bi zanje kupili napravo, ki jim bo lajšala korake, so prišli na svoj maraton. Dan prej, v soboto, so ob pol enih organizirali tek za otroke s posebnimi potrebami. Šestometrski tek po središču Ljubljane. Če že ne grem na tistega svojega, smo se odločili, da bom tekel z njimi, ob njih. Dobili smo se malo prej, se objeli, si zaželeli sreče in lepih trenutkov. Vsak se je predstavil in povedal kaj o sebi.

“Jaz se Miha in sem prišel danes sem na maraton ZMAAGAAAAT!!! Ti, Jernej, boš pa šel z mano!” Takoj sva si bila všeč. Potem smo šli pred Namo, kjer je bil štart. Kakšno vznemirjenje, kakšna sreča v očeh, kakšna želja po teku, po gibanju. Kakšni ljudje.

“Jernej”, me je pocukal Miha,”eno prošnjo imam. A bi mi lahko kakih petdeset metrov pred ciljem pomagal, da vstanem z vozička. Rad bi na nogah prečkal cilj.”

Štarter je dvignil pištolo in ustrelil.

“Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!”, je završalo, ko se je sto, dvesto otrok pognalo s štarta, snelo se nam je, vsi kot divji svobodni mustangi, vsak s svojo težavo in tegobo, kakšna lepota je bila v njih, kakšna čistost, vsak od njih je zmagoval sleherni korak. Nisem vedel, a naj kričim a naj jočem, ko sva se poganjala z Markom po ulicah in se držala zlate sredine. Potem sem izpolnil Markovo željo, da je lahko on uresničil svojo. S kakšnim korakom, s kakšnim pogledom je občudoval cilj, ki se nama je približeval. Sto, dvesto takšnih Mihatov.

Temu se je reklo Predani korakom!

Jernej